Psihologične reakcije na Esperanto

Details

Kategorija: NAUKA - TEHNIKA

Datum: Petek, 09 November 2012 18:25

Čitanja: 31190

Slědujųča statija, napisana od Claude'a Pirona (1931-2008), izjavila sę prvy raz v sredině 80-tyh lět v francuzskojęzyčnoj seriji «Documents sur l'espéranto». Anglijski prevod od Williama Aulda byl publikovany v 1995 godě v anglijskojęzyčnoj seriji. Nyněšnji medžuslovjanski tekst jest prevod toj něčo skračenoj anglijskoj versiji. Hoť statija piše o Esperantě, ona sodržuje mnoge elementy, kotore takože imajųt značenije za druge umětne języki, vključajųč medžuslovjanski.

1. Različne reakcije

Za psihologa, kotory raziskuje reakcije na slovo «Esperanto», dvě veči směsta sųt jasne: velika čęsť ljudij prizvanyh, že by dali svoje mněnije, imajųt o nim mnogo do govorjenija; i za nih sųt očevidne, v mnogih padah daže podavajųt je spontanično, razne založenija protivne verifikovajemoj realnosti, na priklad: «nikto nigdě ne napisal knigų bezposrednjo na Esperanto», «nemaje dětij imajųčih go kako materski język», i t.d. Take ubědženija dobro ilustruje pismo od čitatelja Petera Wellsa iz Singapora v magazině Time:

Esperanto ne imaje ni kulturnų istorijų, ni vlastnų originalnų literaturų, ni jednojęzyčnyh govoriteljev ili daže govoriteljev, za kotoryh jest prvy język. (Wells, 1987)

Kromě togo, u mnogih iz izpytanyh ljudij vidi sę vsjake objavy emocionalnoj povęzanosti. Někoji reagujųt entuziastično, fanatično. Ale u množinstva reakcije sųt patronizujųče, kako Esperanto bylo by něco samorazumno dětinskogo. Izpytana osoba dokazuje jasno, že do Esperanta ne možno podhoditi seriozno, a jegov ton jest polny prezrěnija, ironiji ili humorističnoj poblažlivosti v odnošeniju k «naivnym dušam», kotore zajmajųt sę nim. Ako li raziskivatelj, že by dostal kontrolnų reakcijų za sravnjenije, pytaje tojže osobě o podobnom mněniju odnosno języka bolgarskogo ili indonezskogo, on dostaje so vsěm iny odgovor. Togda ona meněj ili vęčej črez minutų, vpolno neutralnym tonom glasa, razskazuje vse, čo može o nih povědati... obyčno, že ne znaje ničego.

Kontrast jest udivjajųči, osoblivo kogda testuje sę znanije posredstvom točnyh pytanij o literaturě, geografiji, bogatstvě izražanija i t.d. Směsta stavaje jasno, že vpečętljenija razpytyvanogo o Esperantě sųt bliz vpolno zablųdne, veljmi množej neželi te malenke kųski znanija iztęgnene o kontrolnyh językah. Za čo v jednom padě on jest svědomy o svojej nekompetenciji, a v drugom už ne?

Predpoložitelno na języki kako bolgarski i indonezski poględaje sę kako něčo, čo nalěži k oblasti faktov, ale v padě Esperanta čuje sę, že jest predloženije. Pred faktami ljudi klanjajųt sę; imajųč dělo s predloženijem čujųt, že treba odgovoriti «da» ili «ne», a potom obraniti tų točkų zrěnija. Ale za čo mysli sę, že Esperanto ne nalěži k oblasti faktov? I za čo reakcije čęsto sųt tako emocionalne? To, že ta emocionalna povęzanosť ne jest obmedžena v granicah osobnyh razgovorov, dokazuje slědujųči citat iz statiji o naukě latinskogo języka, napisanoj neutralnym i informativnym tonom kromě jednogo fragmenta:

Ubo slava latinskomu, a von s esperantom, tym směsom smrdęčim umětnostjų i izdanojų nadějejų! (G.P., 1985)

To rěčenije, nesvęzano s ostatkom teksta, izdavaje sę emocionalny izbuh, neočekivano vzkipujųči iz nevědomyh glųbin. Za čo?

2. Obranne mehanizmy

Izpovědi o Esperantě ili šeršej oblasti medžunarodnoj komunikaciji, kotore možno legko sobrati prizyvajųč ljudij, že by izrazili sę svobodno o predmetě, ili kotore sųt predstavjane na oficialnyh sųstrěčah posvęčenyh toj kvestiji, okazujųt sę harakterizovane funkcionovanijem tako zvanyh «obrannyh mehanizmov»: taktik, kotore organizujemo nesvědomo, že byhmo izběgli konfrontacijų s realnostjų, kotorų pojmajemo kako grozna (Anna Freud, 1937). Někoje priklady:

a) Odvrganije

K Esperantu podhodi sę, kako by so vsěm ne jestvoval v situacijah, kogda logično bylo by vzjęti go pod uvagų. Na priklad tom «Le Langage» v enciklopedičnoj seriji «La Pléiade» (Martinet, 1968), sodržajųč 1525 stranic o vsem, od slangov i pidžinov do prevodženija i afaziji, ne imaje nijedinogo opisa, daže nijedinogo paragrafa, o udivjajųčim fenomeně, že język, stolětije tomu nazad znany samo jednoj jedinoj osobě, nyně jest koristany na celom světě. Tako samo, izkušenije s Esperantom jako konferencijny język jest značno: v 1986 godě ne bylo nijednogo dnja, kogda ne bylo ni kongresa, ni sųstrěči, ni medžunarodnogo sjezda gdě-bųď na světě, na kotorom Esperanto byl rabotči język. Kogda na priklad Organizacija Sjedinjenyh Narodov dělaje detaljovanų analizų problemov języčnoj komunikaciji, razvažanije togo izkušenija imalo by smysl, daže ako li razslědovanije končilo by sę odmetanijem iz izraznyh razlogov. Ale tako ne děje sę. (King i in., 1977; Allen i in., 1980; Piron, 1980).

Daže językoznavec, razględajųč točno toj rod komunikaciji, kotory vsjakodenno realizuje Esperanto, podhodi k toj kvestiji, kako by togo izkušenija so vsěm nikogda ne bylo:

V hvili, kogda ekonomi rabotajųt nad občejų Evrovalutojų, za čo ne byhmo poprobovali stvoriti Evrojęzyk? (Lord, 1974, str. 40)

Kogda industrialist imaje problem s produkcijų, prva jegova reakcija jest razględanije vsěh razrěšenij koristanyh inogdě, že by odkryl, jestvuje li može prigodny mu sistem, a doprva potom načinaje iskati nove razrěšenija. Taki podhod, prirodny v vsjakodennym žitiju, praktično nikogda ne jest prijmany v odnošeniju k medžunarodnoj komunikaciji. Toj predmet jest tabu. Imajemo dělo s odvrganijem istinnosti.

b) Projekcija

Projekcija jest nesvědomo priznavanije někomu drugomu psihičnyh elementov, kotore nahodęt sę u nas samyh. Dobry priklad davaje slědujųče rěčenije:

Usilija k tvorjeniju vsesvětnyh językov, kotore možno prijęti bez predsųdov i učiti sę bez trudnostij, językov kako Esperanto – predstavjajųt dobre naměry v kombinaciji s polnom nerazuměnijem togo, čo jest język i kako on funkcionuje. (Laird, 1957, str. 236)

Esperanto polni vse kriterija k definiovaniju języka, prijmane črez językoznavcev (Martinet, 1967, str. 20). Ako li avtor bez kontrolovanija i bez argumentov izhodi iz založenija, že to jest nepravda, ne jest li on sam priklad togo «polnogo nerazuměnija», kotoro tako legko poznaje u inyh? (O funkcionovaniju Esperanta vidite statijų «L'esperanto, una lingua che funziona» italijanskogo językoznavca Alessandro Bausani (1981))

Čęsto priznaje sę Esperantu harakteristiki, kako by byl groženije ili někaki čudovistny mutant. Jedin amerikanski naučitelj językov opisuje taki język takovo:

Język, kako ljubov i duša, jest něčo ljudskogo i živogo, koliko trudno jest go definiovati; on jest prirodny tvor duši celoj rasy, ne samo jednoj osoby... Umětne języki sųt odvračajųče i groteskove, kako ljudi s rųkojų ili nogojų sdělanojų iz koviny, ili s regulatorom ritma v srdcu. Dr. Zamenhof, kako Dr. Frankenstein, jest iztvoril čudovišče iz živyh kųskov i čęstij, a kako Mary Shelley probovala nam kazati, ničo dobrogo ne može iz togo izrasti. (Arbaiza, 1975, str. 183)

Ili bez nikakogo uspravědlivjenija govori sę, že Esperanto «naměrjaje postųpno podtisknųti tradicije» (Accontini, 1984, str. 5).

Take sųďby poizhodęt od nesvědomyh strahov i izobraženij, projektovanyh na język: vměsto studiovanija języka kako lingvistična, literarna, psihologična ili socialna realnosť, podhodi sę k njemu kako zly duh iz naših mor, ne imajųč nikakogo pojętija kako delirično – v psihiatričnom smyslě togo slova – jest tako odnošenije.

c) Racionalizacija

Neracionalne točki zrěnija obranjajųt sę s pomočjų množstva ubědžajųčih argumentov. Drugimi slovami, kako v klasičnom vzorě rěči, intelektualna argumentacija jest strago logična. Jedino odsųčstvo osnovy v realnosti izdavaje, že v istinnosti imajemo dělo s fantazijų.

Na priklad, Esperantu priznaje sę sklonjeny, analitičny harakter tipičny za indoevropejske języki, čo objasnjaje sę tym, že Zamenhof znal same indoevropejske języki. Ale nijedno iz tyh predpoloženij ne bylo verifikovano. V istinnosti važno město sred Esperantovyh harakteristik zajmaje jegov mnogojęzyčny podklad, v kotorom azijatski i vųgorski vklad odigryvaje važnų roljų (literarna esperantojęzyčna dějatelnosť medžu světovymi vojnami razvivala sę v značnom měrě v vųgorskoj sredině, tako zvanoj Budapestskoj Školě; a vųgorski ne jest indoevropejski język).

Zamenhof jest dobro znal jedin ne-indoevropejski język: hebrejski, a jegovo dělo nosi pečęť togo języka. Na priklad, sred językov kotore znal, semantično polje na morfem -ig- imaje točny odpovědnik jedino v hebrejskom «hif'il» (Piron, 1984, str. 26).

Esperanto funkcionuje posredstvom aglutinaciji, a ne sklonjenija. Rěčenija mogųt tako samo byti sintetične i analitične; vse ravno, govoriš li «mi biciklos urben» ili «mi iros al la urbo per biciklo» («Ja jedų v grad velocipedom»). Raziskivanije tekstov dokazuje, že v dnješnjem Esperantě sintetične formy sųt mnogo čęsto. Daže ako li pravda jest, že fonologija i slovosbor sųt indoevropejske, struktura vsjako ne jest. Nijedin indoevropejski język ne skladaje sę kako Esperanto iz strago neizměnnyh morfemov, čo jest tipična harakteristika napr. kitajskogo języka.

d) Izolacija

Izolovanije znači: odděliti něčo od svojego konteksta i potom sųditi go bez odnošenija. Kogda na priklad někto govori o językah:

Děje sę takože, že języki rodęt sę, ale nikogda iz ničego; Esperanto jest katastrofa. (Malherbe, 1983, str. 368)

Vot, on izoluje medžunarodny język od svojego istoričnogo i lingvističnogo konteksta. Zapravdų město Esperanta nahodi sę v dolgoj seriji eksperimentov i razmysljenij črez několiko stolětij. V Zamenhofovyh dělah jegovo povstanije bylo postųpno, podobno k razvitiju prirodnyh językov, kako geneza ploda pripominaje genezų roda; jegovo postųpno razvitije jest godno studiovaniju (Waringhien, 1959, str. 19-49). Iz drugoj strany, morfemy, kotore sųt osnova języka, imajųt svoje koreni v drugih językah; oni ne byli «iztvorjene iz ničego».

Esperanto ne jest urodil sę iz ničego množej, neželi napr. haitski kreol. Język pojavjaje sę v odpovědi k potrebě. Sred rabov različnyh ras na karaibskih ostrovah, s vzajemno nerazumlivymi językami, byla volja, že by komunikovali s sobojų. Iz toj potreby urodil sę mnogobarvny język, glavno osnovjeny na języku ihnjih bělyh vlastnikov, ale s različnojų strukturojų. Tako samo, v lětah 1880-1910 čęsť naseljenija světa želala poddrživanije kontaktov s drugimi krajami i žędžala razširjenije svojih kulturnyh horizontov, ale ne imala možnosti učenija sę językov. Taki ljudi sųt prijęli Zamenhofov projekt i koristajųč go sųt sdělali iz njego živy język. Ni kreolski język ni Esperanto ne urodil sę iz ničego; oni urodili sę iz tojže samoj společno-psihologičnoj sily, imenno volji k komunikovaniju.

Poględajmo slědujųči tekst:

Vozmi pticų, na priklad labędja iz našego jezera, iztęgni mu vse pera, izsěči mu oči, zaměni jegov kljun na sųpji ili orlji kljun, na městě pnjev jegovyh nog prilěpi bočanje nogi, vtiskaj mu sovje oči (...); a sejčas napišite na vaših horųgvah, propagujte i kričite slědujųče slova: «Zrite, to jest universalna ptica». I bųdete imali malo vpečętljenije o ledovitom čuvstvě, kotore vzbudžaje v nas to strašno masakrovanije, ta omražajųča vivisekcija, kotorų bezpreryvno predlagajųt nam pod nazvojų Esperanto ili universalny język. (Cingria, str. 1-2)

Ako li odstavimo obrazovity (i ornitologičny) aspekt togo citata i slova odličajųče močnų emocionalnų reakcijų («strašno masakrovanije», «omražajųča vivisekcija»), ostajųt jedino dva obvinjenija: Esperanto jest rezultat ljudskogo měšanija v něčem živom; Esperanto jest heterogeničny język.

Rěšenije togo avtora imaje smysl jedino pod trěma uslovijami:
— język jest živy stvor tako samo kako zvěrj;
— ljudsko měšanije jest iz definiciji něčo izničiteljskogo;
— heterogeničny język ne može služiti komunikaciji.

Hipnotizovany svojim mornym poględom, avtor izoluje svoj obraz od takih razvažanij. On ne vidi, že sravnjenije języka s živym stvorom jest jedino metafor, kotorogo ne možno vesti premnogo daleko. Ptica, o kotoroj govori, trpěla by užasno, ale pri reformě niderlandskogo pravopisa v četyridesętyh lětah, on ni kričal od bolesti ni potreboval anesteziji.

Vtoro, člověk čęsto vměšaje sę v žive stvory s odličnymi rezultatami. Glad v Indiji byl by mnogo dramatičnějši, ako li ne bylo by produkciji novyh rodov zrn blagodaręč svědomomu ljudskomu měšaniju. Ne bylo by ni psov, ni roz, ni hlěba, ako li člověk ne priložil umysljenno svojih talentov do živyh stvorov.

Tretjo, ako li heterogeničnosť byla by proklętije, anglijski ne mogl by byti zadovaljajųči język. Lingvistična analiza dokazuje, že anglijski jest heterogeničnějši neželi Esperanto:

Vpadajųč na język kako anglijski, imajemo dělo s raznymi językami stopjenymi v jedin. (Lord, 1974, str. 73)

Esperanto jest homogeničnějši, tomu že zakony upravjajųče elementy iz drugih žrl sųt stražejše. Heterogeničnosť někojego sostava ne definiuje sę različnostjų poizhodženija skladnikov, ale odsųčstvom harmoniji i sjedinjajųčego jędra (kako znaje vsjaki, kotory jest poproboval prigotoviti majonez).

3. Podklad bojazni

Obranne mehanizmy sųt, že by hranili naše ego pred bojaznjų. Ubo to, že pojavjajųt sę v odnošeniju k Esperantu, imaje značiti, že v glųbině našej duši toj język jest odčuvany kako grozny.

a) Izběganije izměn v sųčim staně

V někojih smyslah psihologična odpornosť v svęzi s Esperantom možno sravniti s protivjenijem, s kotorym strětili sę ideje Kristofa Kolumba i Galileja: stabilny, dobro uporędkovany svět provrgnųli nove teorije, kotore izbavili ljudskosť od silnoj, tysęčlětnoj osnovy. Tako samo, Esperanto jest bezpokajajųči v světě, gdě vsjaki narod imaje svoj język, gdě to orųdije prehodi od prednjih pokoljenij i gdě nijedna osoba ne imaje prava, že by go narušala. To pokazuje, že język ne jest prosty dar od prošlyh stolětij, ale može vznikati iz obyčnoj konvenciji. Ako li kriterija popravnosti ne jest sųglasnosť s vladojų, ale efektivnosť komunikaciji, izměnjajųt sę medžuljudske odnošenija: kogda predže byla vertikalna oś, ona jest zaměnjena na horizontalnų oś. Ubo atakuje sę glųboko ukryte veči, kotoryh ne hočemo izstaviti v světlě. Na priklad, čo bųde črez njego s hierarhijų językov? Irlandski, niderlandski, francuzski i anglijski nahodęt sa na raznyh uravnjah, kako v ljudskih glavah tako i v oficialnyh tekstah. Ako li Esperanto byl by prijęty za komunikacijų medžu ljuďmi s različnymi językami, ta hierarhija stratila by svojų osnovų.

b) Język kako svęta cennosť i znak identiteta

Język ne jest jedino vněšnje společno javjenije. On jest vpleteny v našej ličnosti. «Ja vsosal jesm katalanski język s matčinym mlekom», govorila jedna osoba razpytana v časě raziskivanija, na kotorom nyněšnja statija jest osnovjena. Naše koncepcije nosęt emocionalno bremę, ignorovano črez językoznavstvo, ale sųčstveno za naše postųpanije. Čuvstveno jędro pojętija «język» nahodi sę v svęzi s materjų i pravdopodobno za to mnoge narody nazyvajųt język prijęty od rodiny «materski język». Medžu novonarodženym dětętom, kotoro jedino uměje izražati svoje nesčęstije posredstvom plakanija i čęsto dostaje neadekvatny ili nepomočny odgovor, i trilětnym dětętom, kotoro koristaje slova, že by izrazilo čo stalo, odbyla sę ogromna preměna, kotora za dětę izdavaje sę čudo.

Kogda učihmo sę govoriti, my běhmo premnogo mladi, že byhmo razuměli, že odbyvaje sę obyčny proces učenija. Nam to izdavalo sę někaki magičny dar, ili božja igračka. Predže ne mogli jesmo objasniti ničego, a tu naglo, ne razumějųč za čo, jesmo v posědaniju talizmana izpolnjajųčego vse možne čuda i vzbogačajųčego v bezprecedentnoj měrě to, bez čego žitije bylo by nemožno: medžuljudske odnošenija.

Čuvstvo bytija razuměno nalěži do najosnovnějših potreb u děti. Ibo čo by ostalo bez języka? Vodženije roditeljev, a potom dolgi vplyv od školy, kotora podhodi k języku, kako on byl by něčo nenarušimogo i ključ k vsěm skarbom sodržanym v literarnyh dělah, jedino usilujųt to čuvstveno jędro. Tvrdženije v tom psihologičnom kontekstě, že język «izmysljeny» črez někogo sųčasnogo – Esperanto čęsto jest měšany s Zamenhofovym projektom – može ravno dobro funkcionovati kako něčij rodimy język, jest uniženije togo drugogo, odbiranije mu statusa magičnogo talismana, kotory vsěgda zajmaje město v glųbině našej duši, daže ako li na svědomom uravnju možemo ględati na njego množej racionalno. Tako svętogrdženije ne jest do prijętija. Predpoložitelno že by izběgali takų profanacijų, někoji govoriteli Esperanta v celkom razumlivom psihologičnom ruhu govoręt, že Zamenhofovo dělo samo v sobě jest neobjasnimo i pripisujųt go nadohneniju od něčego vyšego, nadljudskogo.

Ale to ješče ne vse. Raziskujųč psihologične reakcije provokovane slovom «Esperanto», možno jedino udivjati sę, koliko ljudi ne može trpěti ideji, že toj język može někako byti lěpši od ihnjego rodimogo języka. Taka reakcija poizhodi od sklonnosti k identifikovaniju języka s osobojų: moj język jest moj narod, moj język jesm ja; ako li moj język jest gorši, moj narod jest gorši i ja jesm gorši. Oglašajųč prednjo, že Esperanto jest nedostojny, i predstavjajųč tų sųďbų kako samorazumnų, možno spasiti sę. Taki trik jest glųboko ljudski i celkom razumlivy, ale iz naučnoj točki zrěnija ne do prijętija.

c) Različne strahi

Pri raziskivaniju reakcij na Esperanto s pomočjų kliničnoj besědy, odkryvaje sę različne rody ukrytyh strahov, kotoryh ne možno obgovoriti v detaljah. Ja ograničų sę do sedmi:

I. Strah pred rizikom. Tomu že nijedin oficialny organ, nijedna prestižna institucija ne jest uznala cennostij Esperanta, podporjenije go jest zajmanije osobnoj točki zrěnija, odděljenoj od oficialnoj. Meněj rizično jest povtarjanije togo, čo govoręt vsi ini, i čo izdavaje sę sųglasno mněniju vodžev i intelektualnoj elity.

II. Strah pred bezposrednjim kontaktom. Jest něčo uspokajajųčego v komunikaciji posredstvom prevodženij ili języka razuměnogo premnogo malo, že by pozvaljal bezposrednjų razměnų mysli točno i v detaljah. Ako li komunikacija ne jest preškoda, sųstrěča s mněnijami krajno inymi od naših može imati šokujųči i zaměšajųči efekt. Toj strah jest uspravědlivjena, tomu že v naših mentalnyh strukturah Esperanto jestvuje na uravnju bližejšem spontaničnomu izražaniju sę neželi druge języki (Piron, 1987b). Mlady Japonec, pųtovavši po celom světě i strětivši na vsjakom kroku městnyh govoriteljev Esperanta, u kotoryh prebyval, razkazuje nam, kake šoki jest prežival črez bezposrednje dialogi s ljuďmi, kotori uměli izraziti sę i byti sobojų, izměnili etničnų točkų zrěnija na světopoględ (Kiotaro Deguti, 1973).

III. Strah pred dětinskojų regresijų. «Prosty» měšaje sę s «nadoproščeny» ili «dětinski», odkųdy mysli sę, že Esperanto ne može služiti, že by izrazil istno vzrasle mysli na vysokom uravnju abstrakciji. Ubo izoluje sę činitelj «prostosť» od svojego dodatka, kotory izměnjaje celosť: neograničene možnosti kombinovanija. Na priklad končina -a, v Esperantě označajųča pridavnik, jest mnogo prostějša neželi mnoge francuzske prirastki igrajųče podobnų roljų, ale čęsto pozvaljaje na točno izražanije sę, kogda francuzske imenniki čęsto ne imajųt pridavničnoj formy, napr. «insécurité» (angl. insecure, esp. nesekura), «fait» (angl. factual, esp. fakta), «Etats-Unis» (išp. estadounidense, esp. usona, čo Esperanto različaje od «amerika» i «nordamerika») ili «pays» (kromě slova nacia «narodny» Esperanto imaje landa «državny»), i tak dalěj.

IV. Strah pred prozračnostjų. Predstavjajemo sę, že Esperanto izražaje mysli s netrpimojų jasnostjų:

Tęžko najdti město za afektivny aspekt, tak važny v języku, v tom jasnom języku gdě vse jest izrazno, v tom języku «jasnějšem od mysli». (Burney, 1966, str. 94)

V istině možno v Esperantě byti tako samo netočny, kako v kakom-bųď inom języku, daže hoť v Zamenhofovom języku čęsto lekčej govori sę jasno.

V. Strah pred nižnostjų v svęzi s legkostjų. Čuje sę, že množej složeno razrěšenije za problem jest dostojnějše neželi prosto razrěšenije. Izbor za složeno razrěšenije uspokajaje někakų voljų k vladaniju, čo davaje prijemno, ugodno čuvstvo vlastnoj važnosti.

VI. Strah pred heterogeničnostjų. To jest osobliva forma stana znanogo kako «strah pred fragmentacijų». Tomu že člověk legko identifikuje sę s językom, Esperanto pobudžaje projekcijų na nim emocij svęzanyh s celojų našejų ličnostjų. A ona, na nesvědomom uravnju, jest odčuvana kako lomliva struktura složena iz raznyh, protivnyh sobě elementov, bezpreryvno groženyh razpadom. Tomu že Esperanto, složeny iz premnogo različnyh skladnikov, jest simbol něčego nedostatočno močnogo, Esperanto odstrašaje.

VII. Strah pred obniženijem standardov i izničenijem. Esperanto vidi sę kako valec, kotory mimohodęč ubivaje vse i izravnjaje vse kulturne razliki s zemjejų. Takim sposobom psihične elementy, nalěžęče ili k Freudovskomu želaniju smrti ili k nesvědomomu afektivnomu jędru zvanomu «avtomaton» od Charles Baudouin, sųt projektovane na Zamenhofov język. (Baudouin, 1950, str. 225-229). Toj strah ne imaje nikakoj objektivnoj osnovy, čo dokazajųt sami govoriteli Esperanto, u kotoryh kako kulturno različenije tako i považanije vsjakoj tradiciji i vsjakogo języka sųt mnogo silne. V istině toj strah jest rezultat izměščenija: čo napravdų v verifikovajemy sposob vodi k izravnjeniju i izničeniju tipičnyh kulturnyh cennostij, to jest vzdavanije česti anglosaksonskoj kulturě, bez velikoj povęzanosti s britanskimi ili amerikanskimi cennostjami, ale svęzanoj s anglijskim językom. Mladenci tancujųči v tyhže samyh džinsah do tyhže samyh ritmov importovanyh iz Sjedinjenyh Štatov, pokazujųt mnogo vyši uravenj izravnjenija, neželi vidimo v světě govoriteljev Esperanto.

4. Zakončenije: funkcija psihologičnogo odpora

Pričina emocionalnyh reakcij podanyh povyšej sejčas stavaje jasnějša: člověk, o kotorom molvimo, boji sę. Straši go myslj, že svęty skarb, blěskajųči v glųbinah jegovoj duši s basnjevojų krasotojų, kotoroj ničo ne imaje prava prevyšiti – rodimy język, simbol jegovogo identiteta, može stati razdrty ili poškodženy. Kako ptica zatvorjena v komnatě, kotora jest v takoj panikě, že ne prestavaje biti sę v okno i ne vidi otvorjenyh dveri mimo, on ne imaje vnųtrenogo mira, že by spokojno ględal na to, čo napravdų jest toj Esperanto, kotory izdavaje sę profanovati samo pojętije języka. On jest shvačeny v zatvorjenom krųgu: že by prestal bojati sę, on imal by uzrěti prosto v realnosť, ale že by mogl uzrěti v tų realnosť, on najprvo imaje prestati bojati sę.

Take reakcije, nelogične ale tipične v ljudskoj psihologiji, ne jestvovali by bez vměšanija političnyh i společnyh činiteljev, nadųtyh i razvedenyh črez masove medija, ale kotoryh ne možemo tu analizovati i o kotoryh jesm napisal inogdě (Piron, 1986, str. 22-28 i 34-36). Oni predpolagajųt podsvědomy vplyv, sravnimy s vplyvom reklamy i političnoj propagandy, osnovjeny na nesamovolnoj dezinformaciji, kotora jest avtomatično reprodukovala sę črez stolětije. Nemaje drugogo objasnjenija, za čo děti i mladenci redko pokazujųt tų prednjo negativnų reakcijų protiv Esperantu, kotora jest tipična za vzraslyh, hoť vse psihologične elementy izzyvajųče obranne mehanizmy u vzraslyh jestvujųt takože u nih.

Manipulovany črez svoje nesvědome strahi, člověk dvadesętogo stolětija ne vidi, že pred osųdženijem Esperanta treba najprvo poznati někoje fakty. Možno to požaliti. Ale iz istoričnoj točki zrěnija vidi sę, že te reakcije sųt imali pozitivny efekt. Ako li języčny plod, složeny črez Zamenhofa, směsta dobyl by občų akceptacijų, on byl by poddany takom bolestjam, že ne izšel by živo. V tamtoj fazě on byl premnogo delikatny i nekompletny. On potreboval celkom dolgo žitije v ograničenom ale mnogokulturnom središču za konečne upravjenija, za definiovanije semantičnyh polj i za popravjenije slabostij prirodnym sposobom, črez koristanije.

Iz drugoj strany, języčne odnošenija vsěgda sųt odnošenija vlasti silnějšego nad slabšim. Myslj o zaměně ih na egalitarne odnošenija, v kotoryh najmenějši i najslabši język imaje tojže sam status kako ekonomične i kulturne giganty, byla za ljudstvo premnogo šokujųča, že by umělo bystro i bezbolestno privyknųti sę k njej. Preobraženija v občej mentalnosti izžędajųt postųpnų asimilacijų.

Iz stolětija izzyvov, stolětija političnyh i intelektualnyh napadov Esperanto jest izšel udivitelno silny, fleksibilny, rafinovany. Harakterizuje go močno vpečętljena ličnosť, taka živa kako Rabelaisov francuzski język. Toj fakt ješče odvrgaje množinstvo ljudij, ale vsěgda prednjo. Kogda avtor bazuje sę na raziskivaniju dokumentov ili na observovaniju praktičnogo koristanija Esperanta, on uznavaje jegovų ogromnų živosť. Hoť společna i psihologična odpornosť protiv Esperantu črez dolgi čas byla mnogo silna, dnjes izdavaje sę, že ona vse množej jest bezdyšna i odstavaje svojų triumfalnų vyšnosť. Ne može li byti tako, že ona prosto prestala polniti svojų funkcijų?